Razlike med ovcami in navadnimi jeleni v in vitro navidezni in pravi razgradljivosti v prehrani navadnega jelena običajno uporabljene krme in krmil

Andrej LAVRENČIČ, Darko VETERNIK

Povzetek


Hranilno vrednost krme in krmil, namenjeno prehrani navadnega jelena, pogosto ocenjujemo s pomočjo ovc, čeprav je edini pokazatelj hranilne vrednosti katerega koli krmila lahko samo žival, ki ji je krmilo namenjeno. Namen pričujoče raziskave je bil ugotoviti, kako vrsta vampovega soka (ovce vs navadni jelen) vpliva na in vitro razgradljivost suhe snovi (DMD) in v nevtralnem detergentu netopne vlaknine (NDFD) ter na in vitro pravo prebavljivost suhe snovi (ivTD) enajstih krmil, ki jih imajo na razpolago navadni jeleni v slovenskih gozdovih (plodovi kostanja in gradna ter želod in dva vzorca sveže trave) in krmila, ki jih pogosto uporabljamo pri njihovem zimskem dokrmljevanju (po dva vzorca mrve in travne silaže, jabolčne tropine in koreni sladkorne pese). Sveža trava iz Jelendola je imela večjo (p < 0,05) DMD (646 vs 508 g/kg), če smo jo inkubirali v inokulumu, pripravljenem iz jelenovega vampovega soka. NDFD in ivTD sta bila vedno numerično večji ob inkubaciji krmil v inokulumu, pripravljenem iz vampovega soka navadnega jelena, vendar so bile vrednosti značilno večje (p < 0,05) le pri inkubaciji sveže trave iz Jelendola (NDFD: 590 vs 343 g/kg in ivTD: 801 vs 681 g/kg), travne silaže iz Kokre (NDFD: 541 vs 359 g/kg in ivTD: 428 vs 328 g/kg) in jabolčnih tropin (NDFD: 742 vs 639 g/kg in ivTD: 704 vs 653 g/kg) v inokulumu, pripravljenem iz vampovega soka navadnega jelena. Dobljeni rezultati so pokazali, da vampov sok ovc lahko uporabimo za določanje in vitro prebavljivosti krme in krmil, ki jih uporabljamo v prehrani navadnega jelena ter da lahko na ta način dobljeno hranilno vrednost uporabimo pri sestavljanju njihovih obrokov.

Ključne besede


prehrana živali; navadni jelen; ovce; vamp; hranilna vrednost; in vitro prebavljivost; dokrmljevanje

Celotno besedilo:

PDF (English)

Literatura


Barbosa, P., & Bowyer, R. T. (2000). Sexual segregation in dimorphic deer: a new gastrocentric hypothesis. Journal of Mammalogy, 81, 473–489. https://doi.org/10.1644/1545-1542(2000)081%3C0473:SSIDDA%3E2.0.CO;2

Crawford, H. S., & Hankinson, D. H. (1984). White-tailed deer vs. bovine inocula for in vitro digestibilities. Journal of Wildlife Management, 48, 649–652. https://doi.org/10.2307/3801211

DLG. (1997). DLG Futterwerttabellen: Wiederkäuer (7th revised and extended edition). Frankfurt: DLG-Verlag.

Gordon, I. J., Pérez-Barbería, F. J., & Cuartas, P. (2002). The influence of adaptation of rumen microflora on in vitro digestion of different forages by sheep and red deer. Canadian Journal of Zoology, 80, 1930–1937. https://doi.org/10.1139/z02-179

Goering, H. K., & Van Soest, P. J. (1970). Forage fiber analyses (apparatus, reagents, procedures and some applications). Agriculture handbook 379. Washington, DC, USA: ARS USDA.

Hervás, G., Ranilla, M. J., Mantecón, A. R., Bodas, R., & Frutos, P. (2004). Comparison of in vitro digestibility of feedstuffs using rumen inoculum from sheep or red deer. Journal of Animal and Feed Sciences, 13(Suppl. 1), 91–94. https://doi.org/10.22358/jafs/73746/2004

Henderson, G., Cox, F., Ganesh, S., Jonker, A., & Young, W., Global Rumen Census Collaborators, Janssen, P. H. (2015). Rumen microbial community composition varies with diet and host, but core microbiome is found across a wide geographical range. Scientific Reports, 5, 14567. https://doi.org/10.1038/srep14567

Jerina, K. (2007). The effects of habitat structure on red deer (Cervus elaphus) body mass. Zbornik Gozdarstva in Lesarstva, 82, 3–13.

Menke, K. H., & Steingass, H. (1988). Estimation of the energetic feed value obtained from chemical analysis and in vitro gas production using rumen fluid. Animal Research and Development, 28, 375–386.

Neumann, K., & Bassler, R. (1976). Methodenbuch, Band III. Neudamm: Verlag J. Neumann.

Palmer, W. L., Cowan, R. L., & Amman, A. P. (1976) Effect of inoculum source on in vitro digestion of deer foods. Journal of Wildlife Management, 40, 301–307. https://doi.org/10.2307/3800429

Rajský, M., Vodňanský, M., Hell, P., Slamečka, J., Kropil, R., & Rajský, D. (2008). Influence of supplementary feeding on bark browsing by red deer (Cervus elaphus) under experimental conditions. European Journal of Wildlife Research, 54, 701–708. https://doi.org/10.1007/s10344-008-0199-2

Ru, Y. J., Glatz, P. C., Miao, Z. H., Swanson, K., Falkenberg, S., & Wyatt, S. (2002). Comparison of the digestibility of grain and forage by sheep, red deer and fallow deer. Asian-Australian Journal of Animal Sciences, 15, 800–805. https://doi.org/10.5713/ajas.2002.800

SAS Institute Inc. (2015). SAS/STAT user’s guide: Statistics (release 9.4). Cary, NC: SAS Institute.

Schwartz, C. C., & Nagy, J. G. (1972). Maintaining deer rumen fluid for in vitro digestion studies. Journal of Wildlife Management, 36, 1341–1343. https://doi.org/10.2307/3799281

Tilley, J. M. A, & Terry, R. A. (1963). A two-stage technique for the in vitro digestion of forage crops. Journal of the British Grassland Society, 18, 104–111. https://doi.org/10.1111/j.1365-2494.1963.tb00335.x




DOI: http://dx.doi.org/10.14720/aas.2018.112.1.1

Povratne povezave

  • Trenutno ni nobenih povratnih povezav.


Avtorske pravice (c) 2018 Andrej LAVRENČIČ, Darko VETERNIK

##submission.license.cc.by-nc-nd4.footer##

 

Acta agriculturae Slovenica je odprtodostopna revija, ki objavlja pod pogoji licence Creative Commons Priznanje avtorstva (CC BY).

                     


eISSN 1854-1941